Je bila moja velika osnovnošolska želja.
Morda tudi zato, ker sem takrat spoznala osebo, ki je to postala. Ni bila moja sošolka, sva se pa razumeli tako, kot bi bila. Ni bila moja redna učiteljica v šoli, me je pa marsičesa novega in koristnega naučila. Saša Perpar ji je ime in zanimivo, kako se ti nekatere osebe močno vtisnejo v srce. In spomin. Saša je na naši osnovni šoli dve leti poučevala novinarski krožek in ker mi je jezik že od nekdaj dobro tekel, sem se krožka redno in zelo rada udejstvovala. Nisem si mislila, da mi bo ostal v tako lepem spominu. Od tega je minilo več kot 15 let.
Na krožku smo se učili osnov novinarskih žanrov, pisali smo vestičke, novice, poročila, … Veliko smo se tudi pogovarjali o novinarskem delu v različnih medijih. Prvo leto smo izdali tudi svoj časopis, z našimi prispevki. Imenoval se je Novinarska šara. Haha, koliko spominov. Zanimivo bi ga bilo najti. Tam nekje med “šaro”.
Po končani osnovni šoli sem več govorila kot pisala. Za krajši čas sem postala del ekipe lokalnega radia, takrat še Notranjskega. Spomnim se poučnih besed gospe Branke in Anje Sedej. Tudi za prejeto njuno znanje sem hvaležna. Začelo me je zanimati veliko (pre)več drugih stvari. Kmalu sem ugotovila, da se moja novinarska pot zaključuje.
V času gimnazije sem veliko časa presedela za knjigami, bolj ko smo šli h koncu, bolj sem postajala kreativna in začela sem se spogledovati z barvami, papirji, oblikovanjem in fotografijo. Na novo sem se zaljubila.
Po končani Naravoslovnotehniški fakulteti, mi je bilo jasno, kaj v življenju hočem početi. Takrat sem naredila svoj prvi korak in se na Facebooku prvič samostojno javno izpostavila z Veselo marelo. Postopoma sem pričela z objavljanjem svojih del in posledično s pisanjem. Besede so kar tekle, včasih sem še samo sebe presenetila. Poleg fotografij sem skoraj vedno zapisala še kratko poročilo z dogajanja, kako sem doživela poročni dan, ali pa, kako je potekalo fotografiranje družinice in kako sem se ob tem počutila … Nisem vedela od kje prihajajo vse te besede in ali je prav, da toliko pišem. Sem ljudem dolgočasna? Gre to komu na živce? Vsak te ne more imeti rad, to mi je bilo jasno.
Velikokrat sem deležna komentarjev: “Jasna, ti tako lepo pišeš“, … Ali pa, “Kje si se naučila tega?” Menim, da ima človek dobršen del tega že v sebi. V življenju vsak dan spoznavaš nove ljudi. Nove učitelje. Z namenom! Prepričana sem, da je prav Saša tista, ki je spodbudila mojo žilico pisanja že v zgodnjih osnovnošolskih dneh. Hvala, Saša! Za vse znanje, ki si ga takrat delila z mano. In za vse lepe trenutke tudi!
Saša je danes novinarka v uredništvu Tednika na RTV. Svoje delo opravlja že 15 let. Zadnjih 5 let je poleg novinarke tudi redaktorica oddaje. Vesela sem, da se ji je njena velika želja uresničila. Ko je začela z našim krožkom, je bila na začetku študija. Njena pot se je povzpela in dokazala je, da smo jo z razlogom poslušali odprtih ust. Da smo jo z razlogom imeli tako radi. “Ko bom velika, bom novinarka”, velja torej za Sašo.
Pred nekaj dnevi sva se s Sašo po dolgem času ponovno srečali. Še vedno je ista! Le da ima poleg sebe še dva sončka, ki imata prav toliko modre oči, kot ona. Po odhodu domov sem se odločila, da bo današnja objava o njej. O Saši z novinarskega krožka.
Vse v življenju ti enkrat pride prav. Srkaj znanje z vseh strani, kajti nikoli ne veš, kje in kdaj ga boš lahko uporabil. Morda šele čez 15 let. Življenje je ena zanimiva stvar. Razumljivo šele, ko ga gledamo nazaj.
Pa srečno!
Leave a reply